Za devetimi gorami

Po večtedenskem jamranju okolice, da so že siti dežja in kako jih vreme naredi depresivne, sva imela dovolj in se v prelepem deževnem vremenu odpravila na pot. Tik pred ciljem ni kazalo, da bo kaj bolje. A tokrat sva ostala trmasta in bila v podzavesti pripravljena na pohajkovanje po dežju.  A, glej ga zlomka! Malo pred izhodiščem so na sprednje steklo avtomobila padle še zadnje kapljice dežja in izza oblakov je že kukalo sonce. Dobra stvar je bila količina obiskovalcev na poti. Verjetno bi ob sončnem vremenu stopicali drug drugemu po prstih.

Tišina, vonj po gozdu in svež zrak so bili kot balzam za najino dušo. Z lahkoto sem si utrgal nekaj trenutkov za fotografiranje. Tri ure v čudoviti naravi in za konec še naliv, ki nama je lepo opral pohodne čevlje. Lep dan, ja.

.

.

.

Divjad

Tudi divje živali še vztrajajo v Celju. Ta veverička vsak petek popoldan nemo opazuje “družabno življenje” v parku in si misli svoje. Vprašanje je samo, koliko časa še.

.

.

.

MIT promo

O bendu Mit sem že poročal v prejšnjih objavah. Tokrat so fantje ob izdaji prvenca nujno potrebovali nekaj promo fotk. Seveda z znano frazo: “Rabili bi jih že včeraj”.

Na hitro smo se dogovorili za lokacijo in sčarali. Ožji izbor predstavljam tu.

.

.

.

Jaz te dam na balon

Počasi se je tistega dne prebujalo jutro. Ko je večina še spala, so nas baloni ponesli daleč nad zaspano dolino. Biti del tekme v lovu na “lisico” je posebno doživetje. Čeprav zmaga ni prišla v naše roke, so nam čudoviti razgledi, začinjeni z adrenalinom, pričarali lep dan.

.

.

.

Mit in Stik

Skupina MIT je pred časom posnela svoj drugi videospot, tokrat  za skladbo Stik. Videospot sovpada z izidom njihovega istoimenskega prvenca, ki ga bomo od 25. maja dalje našli na prodajnih policah. Po prvem “slišanju” albuma lahko rečem, da je fantom uspelo posneti odličen album, ki bo definitivno popestril izbor CD-jev v mojem avtu.

Spodaj prilagam nekaj utrinkov s snemanja videospota. Na ogled zaenkrat na tej, verjetno pa bo kmalu tudi na njihovi uradni strani.

.

.

.

Kuba (3)

V prvem in drugem delu sem bolj malo pisal in so v večini le fotografije govorile svoje. Tokrat malce več o samem potovanju.

Kljub temu, da o Kubi veliko vemo in da se pred potovanjem dodobra pozanimamo o vseh podrobnostih, nas ob prihodu še vedno preseneti. Midva sva na srečo prispela v Havano zvečer in takoj vzela taksi do case particular. Na srečo zato, ker bi naju ob prihodu zjutraj, vse skupaj šokiralo mnogo prej

Tako sva prvi šok doživela šele naslednji dan, ko sva zjutraj pogledala skozi okno. Najina prva misel je bila: “Sarajevo.” Vse je izgledalo, kot da bi ponoči tu divjala vojna. A na Kubi se kmalu navadiš arhitekture. Proti koncu sva celo ugotovila, da je bilo to naselje eno bolj ohranjenih.

Kot ste že razbrali iz uvodnih stavkov, sva za nočitve izbirala njihove case particulares. Preprosto opremljene sobe pri domačinih so veliko cenejše kot hotelske sobe. In tudi ni pravila plačaš več – dobiš več. Dobra lastnost cas je ta, da se lahko dogovoriš za večerjo in zajtrk ter se tako lahko za drobiž odlično naješ.  Cena za nočitev znaša v povprečju 20 CUC. V bolj odročnih mestih 15, v Havani pa žal od 25 CUC dalje. Cena je seveda za 2 osebi in na koncu ugotoviš, da ni tako drago. Čeprav je bila Kuba nekoč še cenejša. A žal se časi spreminjajo.

Midva sva rentala avto za 15 dni, kar je naneslo 938 CUC. Poleg tega je potrebno položiti kavcijo v znesku 200 CUC, ki jih dobiš nazaj ob vrnitvi avta. Če te med potjo ustavijo policaji, ti kazen napišejo v pogodbo o najemu in le-to poravnaš šele ob vračilu avta. Naju je na srečo ustavil samo enkrat in to v Holguinu. Bojda sem prevozil stop znak. Ko te ustavi kubanski policaj, žal ne pomagajo žalostne učke, še manj neznanje španščine. Edino, kar vam preostane je, da vprašate: “Quanto costa?”   Naju so obrali za 30 CUC, kar je za njihove razmere veliko, nama pa je predstavljalo dokaj sprejemljiv znesek. Na srečo je bil to edini ugotovljen “prekršek”.

Pot iz Havane sva pričela drugi dan, ko sva dobila avto. Veliko ljudi me sprašuje, kje ga rentati. Midva sva ga vzela pri Cubacar, ki se nahaja na Maleconu (obalna cesta v Havani). Izmed vseh ostalih ponudnikov (Havanacar, Rex) je bil najcenejši.

Od tam sva najprej šla proti zahodu, v Pinar del Rio in dalje v Vinales. Ta odločitev se je izkazala za zelo pametno, saj je dokaj težko najti pot iz Havane na avtocesto proti vzhodu. Kdor jo je poskušal najti, ve o čem govorim. Srečala sva nekaj turistov, ki so nama povedali, da so uvoz na avtocesto iskali kar nekaj ur.

Vinales je res kraj, kjer se lahko umirimo in ob čudovitem razgledu pripravimo um in telo na preostanek poti. Do tam se že navadimo, da bencinskih servisov ni ravno veliko. Zato je potrebno tankati v vsakem večjem kraju. Samo enkrat sva pozabila in takrat sva preko gorskega prelaza proti Baracoi peljala dobesedno na hlape. Če ne bi peljal brez plina in izven prestave vsak klanček navzdol, bi verjetno obstala nekje bogu za hrbtom. A se je na koncu srečno izteklo.

Ko sva se v Vinalesu naužila lepot narave, sva jo mahnila proti Playi Giron. Pot do tja nas popelje mimo Bay of pigs, kjer je Fidel zajel četico Američanov

Čar cas je v tem, da nikoli ne veš, kaj te čaka. A če si pripravljen na najslabše, je OK. Tako te ne bo presenetila živa kokoš na WC-ju, ščurki v sobi, zajtrk, ki je pripravljen že ob šestih zjutraj, ti pa vstaneš ob sedmih ali pomanjkanje vode v toaletnih prostorih.  Na drugi strani pa so tudi dobre stvari teh cas. Odlične in ogromne večerje, odlični in ogromni zajtrki, polno sadja, sadnih sokov, kramljanje z domačini… Kar je najpomembneje, ko se zmeniš za ceno, ta drži in ti ni treba skrbeti, da ti bodo ob računu pripisali kako čudno postrežnino ali jed, ki jo nisi naročil. Nama se je to zgodilo samo drugi dan v Havani, ko sva šla v restavracijo. Potem se je potrebno pa kregati . A sva vse to vzela kot izkušnjo. Za zadnje dni, ko sva bila ponovno v Havani, sva bila pripravljena

Tule spodaj so mušice oz. neke čudne leteče žuželke, ki so zvečer napadle luč. Šefe case je rekel, da napovedujejo dež. Sva se morala umakniti v notranje prostore, da sva lahko v miru pojedla do konca.

Malo manj časa sva si vzela za muzeje. Sploh zato, ker so zelo “ubogi”. Ponekod samo nekaj slik, nekaj kosov stare opreme in obvezna vstopnina, ki zna biti zasoljena. Vsekakor pa sva si ogledala večino mest, ki navdušujejo s svojo arhitekturo.

Vsakdo bi se rad s teboj slikal, a za ceno 1 CUC. Na hitro obogateti, je želja večine postopačev po mestih. A nisem za takšne stvari. Fotko lahko posnamemo tudi na drug način

Od zgodovinskih znamenitosti sva si največ časa vzela za ogled Fidelove rojstne vasice. To, da jo je zelo težko najti, boste ugotovili, ko boste nekajkrat zgrešili odcep. A z nekaj truda ugotovite, da makedam oz. na koncu skoraj brezpotje, zna pripeljati do te zanimive lokacije. Seveda je tudi tu cena vstopnine kar visoka. Dodatno te oberejo še, če s seboj nosiš fotoaparat. Vse se da rešiti z besedami “disquente per estudiento” in nekaj simboličnimi darili. Tako so nama najprej spustili ceno na polovico, nato pa je vodič zamahnil z roko in rekel, da je OK. Se pravi brezplačno. A pozor! Na Kubi ni nič brezplačno, sploh če to slišiš iz njihovih ust. Na koncu ogleda naju je vodič prosil, če zapeljeva dve gospe do sosednje vasi. Na srečo je bilo to blizu in je bil to lahko privarčevan denar.

Fidelova rojstna vas je zelo zanimiva. Vse je še ohranjeno, kot je bilo nekoč. Šola, ki jo je obiskoval, rojstna hiša in vsi pripadajoči objekti. Zanimivo je, da se vseh predmetov mirne duše dotikaš, se vsedeš na kak stol in uživaš v skoku v preteklost. Vsekakor vredno obiska, kljub temu, da se nahaja bogu za hrbtom.

Če sva že bila tam, je treba poizkusiti tudi njihovo Cuba libre. Nič posebnega, a je pasalo.

Kdor je bil na Kubi je opazil, da domačini na veliko nosijo torte. Okrašene so z raznimi lutkami in večinoma čudnih barv. Nagrado za najbolj domiseln transport torte gre temu možakarju. Dve torti na prtljažniku kolesa, brez zaščite. Težko si predstavljam, kaj bi bilo, če bi zapeljal v luknjo na cesti.

Kdor si bo želel ogledati celotno Kubo, mu priporočam, da prvi del dopusta rezervira za oglede mest in vsega kar pripada zraven, drugi del pa naj bo bolj na easy in se tudi uživa. Kuba je namreč ogromna in ko boste na polovici, vam bo nekaj energije že zmanjkovalo. Zato izkoristite prvo polovico kar najbolje. Kasneje se vam ne bo dalo oz. boste veliko bolj utrujeni.

Še glavni nasvet za potovanje: “Keep your eyes on the road!” In to mislim dobesedno. Takoj, ko vam bo pogled ušel drugam, boste zapeljali v luknjo. Sprva sem v ta nasvet dvomil, a hitro ugotovil, da ga je bolje upoštevati, če želim vrniti cel avto. Ceste so namreč v obupnem stanu. Čeprav jih zadnja leta obnavljajo, so takšni odseki redki. Sploh, če boste potovali npr. iz Baracoe v Moo.

Seveda imate opcijo javnih prevozov. A če imate na voljo manj kot 3 tedne dopusta, jo pozabite. Razen, če nimate želje videti celotne Kube. Javni prevoz je obupen. Avtobuse lahko čakaš tudi po dva dni, ne moreš se ustaviti kjer bi se rad, kamioni so obupni, čakaš jih pa itak lahko v nedogled. Pa gneča, prepih, vročina…  Med drugim se lahko zgodi, da uradni avtobus na poti ustavi in šofer zapusti vozilo. Nato ga uro, do dve ni. Ko se vrne, ugotoviš, da je šel na obisk k punci iz bližnje vasi. Nobenega opravičila, samo gremo dalje. Resnična zgodba turistke iz Francije, ki sva jo spoznala. Zato res toplo priporočam najem avta.

Bodeguita del Medio je lokalček v stari Havani, kjer je bojda popival Hemingway. Sedaj je to le še turistična atrakcija. Temu primerna je tudi gneča v lokalu, a tisti Mojito je bilo tu pač potrebno popiti. Kljub naviti ceni 5 CUC. La-la-la, sva pela po ulicah

Še en dober nasvet za Kubo: “Ne planiraj!” Kakršen koli bo plan, nikoli ne bo šlo vse tako, kot je začrtano. Če ne drugače, se velikokrat izgubiš, saj ceste nimajo smerokazov. Kakšnega se že lahko zasledi na avtocesti, a kaj več ne. Vožnja po cesti traja 1x dlje, kot pričakuješ. Prvič zaradi slabih cest, drugič zaradi pomanjkanja smerokazov, tretjič zaradi samih razdalj med kraji in četrtič zaradi zavajajočih napotkov mimoidočih. Žal, včasih je potrebno vprašati več ljudi, da ugotoviš, da nekdo laže. Naučila sva se, da je najbolje spraševati starejše gospe, ki so nama vedno govorile po resnici.

Ob koncu potovanja sva skočila v naročje John Lennonu. Velikokrat pozabljena točka Havane, ki se mi zdi vredna ogleda. Zanimiva stvar pri tem spomeniku je ta, da je poleg njega noč in dan varnostnik in ko se želiš slikati, nadene očala na Johnov obraz. Včasih pa varnostnika ni bilo in lahko si predstavljate, koliko očal so ukradli.

Vtisov o Kubi je polno in žal premalo časa za opis vseh. Če bi kdo rad izvedel še več, me lahko povpraša prek elektronske pošte. Za blog pa bo tole dovolj. Dodam samo še to, da nama ni žal, da sva se odločila za to potovanje. Res nepozabno doživetje, ki nama bo še dolgo ostalo v spominu. Da bo temu tako, bodo poskrbele fotke in skrbno spisan dnevnik.

.

Viva, Fidel!

.

.

.

Kuba (2)

Pred časom sem vas ogrel s prvim delom fotografij s Kube, a pritisk s strani bralcev je bil iz dneva v dan večji. Zato prilagam še drugi del in bogsigavedi, če ne bo to tudi zadnji.

Polet na Kubo se je pričel v Benetkah. Rana ura, megla in utrujenost so bile samo malenkosti, ki so napovedovale en lep dopust.

Kot pričakovano, je na drugi strani vreme dovoljevalo nošnjo kratkih hlač. In to v marcu.

Prve dni sva bolj previdno opazovala okolico in se pridno učila špansko. A ko enkrat steče, je komuniciranje preprosto.

Karibsko sonce je vedno znova dokazovalo, da fino pogreje. Zato je bilo potrebno tu pa tam iskati zavetje pod hladnim listjem.

Trinidad, eno izmed najslikovitejših mest privabi ogromno turistov. In v tej gneči imajo tudi jineterosi svojo moč. Ni hudič, da te ne dobi! “Casa z garažo? V starem mestnem jedru? No problemo, amigo.” Vse dobiš. Le da ob prihodu ugotoviš, da znajo mojstrsko lagati v oči. Seveda dovolj “močnim” turistom ostaja možnost, da izgovorijo magično besedo:  “Ne!” Potem obvezno sledi zgodba o bolnih otrocih, a na srečo sva takšnih vajena.

Camagüey je bolj prijazno mesto. Pravega turističnega vrveža ni in na ulicah srečaš tiste prave “domino” zanesenjake. “Lahko slikam?” “No problemo.”

In nagrada za najslikovitejši trg na Kubi gre v …Camagüey.  Plaza San Juan de Dios je en izmed najlepših. Da ne govorim, da sva v tem mestu stanovala pri najprijaznejši gostiteljici. Maria-Eugenia zna poskrbeti za goste.

1 CUC za kokos je veliko. A če veš, da je kokos zrasel na plaži, kjer poležavaš, da je naraven, zelo zdrav in da je še okus dober, je vredno.

Najstarejša kubanska cerkev se nahaja v Baracoi. Tam, kjer so nama prodali neuporabne znamke in spotoma zatrjevali, da so prave, za Evropo. Banda cahanska! A težko je biti cel dopust 100% skoncentriran. Na srečo je ta nateg eden manjših. Sva hitro pozabila.

Proti koncu dopusta je bil čas za sprostitev. Izbrala sva nekaj plaž ob poti, kjer sva namočila tačke. Ni, da ni, bi rekli nekateri.

Tudi tale pomol je pripomogel k temu, da sva pozabila na nizke temperature v Sloveniji.

A sem že rekel: “Ni, da ni” ?

Čudovita Havana Vieja. A bog ne daj, da zaviješ v stransko ulico. Tam se vzdrževalna dela še niso pričela. Manjana!

Najslavnejša tovarna tobaka pa čisto po kubansko – zaprta zaradi prenove. Od ponedeljka do ponedeljka. Ste uganili, kateri dan sva prišla tja?

Nazaj sva se peljala s Pontiacom, letnik 1950, oziroma “what’s left of it.” A je posebno doživetje. Da ne pozabim, tudi taksist je imel bolne otroke.

Nekaj slabih in veliko lepih stvari naredi to potovanje eno izmed tistih, ki bo še dolgo ostalo v lepem spominu. Kuba je enostavno Kuba. Kdor je bil tam, vé o čem govorim. In če vam jo uspe ujeti, vam ne bo žal.

Hasta La Victoria Siempre!

.

.

.

Hudičev graben – part III

Da si malo odpočijete od reportaže s Kube, vam tokrat ponujam nekaj, kar vam lahko v prihodnjih dneh služi kot ideja za izlet.

Soteska, znana pod imenom Hudičev graben, se napaja z izpod Tovsta izvirajočega potoka, ki drvi med Srebotnikom in Bavčem v dolino. Je najzahtevnejša pot proti Celjski koči in ni priporočljiva za vrtoglave ljudi. A kdor se bo podal po njej, bo ugotovil, da se na Celjsko da priti tudi v miru, brez hoje v koloni. Pravijo celo, da nisi pravi Celjan, dokler ne opraviš s to turo Pred dnevi je bil opis poti podan že v prvem delu, kasneje pa še v drugem. Zato je prav, da pristavim še svoj pisk’rček, dokler je zadeva aktualna.

Pot vseskozi poteka ob potočku in nešteto malih slapov buči v naših ušesih, da je pogovor po poti skoraj nesmiseln. A je prav lepo za pogledat’.

Tu pa tam nam narava onemogoči “normalen” pristop, zato so tu klini in jeklenice, ki olajšajo korak. Potrebna je le pazljivost, saj nam zdrs lahko povzroči nemalo preglavic.

Mestoma ozki prehodi in mokre skale nam dajejo občutek, da smo v pravi divjini. Previdnost in vztrajnost pa se nam kmalu poplača.

Ko prečimo še zadnji del soteske, se prične lažji del. Gozd postane pravljičen in užitek je zakorakati proti cilju.

Mističnost vsemu skupaj doda še vonj po divjem česnu – čemažu. Kdor bi rad ujel cvetenje, naj se tja poda v prihodnjih tednih.

Ob vrnitvni naju napade hudičev mladič. A s spretnimi gibi se izvijeva iz njegovega objema in pobegneva. Sedaj verjetno opreza za novimi žrtvami.

Spet odlično preživet dan, ki bo tudi zaradi fotografij ostal še dolgo v spominu.

.

.

.

Kuba (1)

Bi že bil čas, a?

Dnevne temperature okoli 30°C, odlična hrana, potepuški psi, poceni in dober rum, prelepa pokrajina, revščina, stari avti, zanimivi ljudje, salsa, Che, rajske plaže, prosjačenje, cigare, žive barve, ceste, da te kap, neskončne plantaže, revolucija, mojito… Z eno besedo samo: WOW!  Kuba je dežela, katero je treba doživeti, da verjameš.

Celotno potovanje po Kubi sva zaključila po 3635 prevoženih kilometrih. Kar veliko, a potrebno, če želiš videti in Viñales in Baracoo. Našlo pa se je tudi nekaj dni za poležavanje na plažah. Doživela sva toliko stvari, da je težko izpostaviti karkoli. Vsekakor naju je Kuba navdušila. Nekaj negativnih in nekaj pozitivnih stvari, a vse skupaj bo ostalo v spominu, kot še eno odlično potovanje na drugi konec sveta.

Za prikaz poti se opravičujem, a žal brezplačnik wordpressa ne omogoča kakšne boljše ponazoritve poti. Bo pa slika vseeno v pomoč.

Pristala sva v Havani in se po dveh dneh privajanja odpravila proti zahodu otoka. Prek Pinar del Rio v Viñales, kjer uspeva najboljši tobak na Kubi.

Od tam po dveh dneh mimo Prašičjega zaliva do Playe Giron. Vmes sva si ogledala še krokodiljo farmo.

V Trinidadu sva bila dva dni. En dan sva si odtrgala za kopanje na čudovitih peščenih plažah.

Poleg ostale hrane, sva okušala še pregrešno dobre jastoge

in oprezala za zanimivimi obrazi po ulicah Camagueya.

Veliko noči so nama ukradli (kdo bi si mislil) petelini …

… a je bilo vse poplačano, ko sva zaključila pot na kakšni idilični lokaciji, kot je tale v Siboneyu.

Bolj sva šla proti jugu, lepša je bila pokrajina. Morje je dobivalo magične barve in težko se je bilo peljati mimo.

Ob poti pa ogromno “oglasnih panojev”, da ne pozabimo.

Da je pokrajina na Kubi čudovita, sva že vedela, a vseeno naju je vedno znova navdušila.

Sledil je obvezen postanek v Santa Clari in poklon Che-ju…

… nato pa še obisk kadilnice v slavni tovarni cigar v Havani.

Uživala sva ob prekrasni, a žal razpadajoči arhitekturi mest…

… in se zadnji dan poklonila še pesniku Jose Marti-ju na Plazi de la Revolucion.

Vseskozi naju je čuval že vsem poznani slepi potnik, ježek.

Sedaj bo moja vest mirno spala naprej. Bralci pa boste lažje dočakali naslednje objave.

.

.

.

Končno…

… tale prepoved zame ne velja več 

.

.

.