Zgodovina v petih slikah

Oooooowwjeeeeeeeaa \m/

Minilo je celih 13,149 dni oz. 1878 tednov. Za nekatere veliko, za druge manj. Ampak meni je dobesedno švignilo mimo. Če pogledam zadnjih nekaj let, lahko rečem, da gre vse skupaj vedno hitreje. Bo treba poiskat “ročno” zavoro pa vse skupaj malo zaustaviti.

Sem pa opazil, da so nekatere stvari pri meni ostale iste. Predvsem mislim tu na dolžino las, ki je konstantno dolga že kar lep čas

.

.

V starih časih je bil tudi vozni park skromen. Tak, ko je sedaj moj. Čeprav z golfijem ni nič narobe. Dela ko urca. Za to sliko vem, da je bil avtek oranžne barve, žal pa tega fotoaparat v tistih časih še ni zajemal.

..

Šele kako leto kasneje se je od nekod prikazal barvni fotič. Ni sicer Canon, ampak zabeležiti pa je znal moj odličen talent za izbiro barv. Rumene hlače so se zelo podale k moji prefinjeni “đemsbond” frizuri.

.

Včasih se je večinoma slikalo ob rojstnih dnevih. Zato sem vsakič poleg torte. Ampak, kot lahko budno oko opazovalca opazi, sem raje objel bratca, kot pa da bi se posvečal torti. Naj se vidi, da sem dober človek

.

Ljubezen do morja pa sem odkril na otoku Brač, kjer sem preživljal večino mojega “dopusta” iz takratnega obdobja. Tu sem se tudi naučil plavati. Hja, čoln pa ni moj. Verjetno sem samo na skrivaj sabotiral motor, da se lastnik ni preveč fural okoli plavalcev.

.

To je to, bolj na kratko, kot ne. Nekaj slikic, ki sem jih imel celo poskenirane. Pred časom sem sicer našel še goro mojih fotografij iz mladosti, vendar se ne bojte, ne bom moril z njimi po blohu. Čeprav jih je bilo zanimivo pregledovati. Nekatere so prav umetniške.

Kakšne pa so moje želje za naprej? Sploh nič posebnega. Upam samo, da mi bo zdravje služilo, kot je treba in da si kmalu najdem službico. Za ostale malenkosti bomo pa poskrbeli sproti.

Hja, takle mamo….   Zdej pa party on \m/ It’s my day

.

.