Verjetno se je že vsakomur od vas zgodilo, da enostavno niste imeli ideje, kam na izlet. Tudi meni se je že večkrat pa vendar sem na koncu vseeno uspel vedno izbrskati kaj zanimivega. Tokrat mi je “oko padlo” na Kopitnik, dokaj prepaden vrh, ki se nahaja severno od Zidanega Mosta in južno od Rimskih Toplic. Geografsko pa mislim, da spada med Zasavsko hribovje. Za tiste, ki so iz Celja naj povem, da je do tja 28.8 km in cca 32 minut normalne nedivjaške vožnje. Seveda v smeri Rimskih Toplic, da ne bo slučajno kdo peljal v “Gore” pri Vrhniki.
Varianta, ki sma jo izbrala je bila tista, ki se začenja pri Domu v Gorah na višini 762 m. Avto se lahko pusti kar pri domu, kjer imajo večkrat odlične krače za kosilo, lahko pa avto parkirate tudi malce nižje ob odcepu poti za Kopitnik. Vendar v tem primeru pazite, da pri parkiranju ne poškodujete okolice.
.
Najprej vas bo pot vodila po cesti ter tu pa tam malo po gozdu. Vse skupaj se bo rahlo vzpenjalo, vendar mislim, da ne bo problema, tudi če se bo katera nadebudna deklina na pot podala v malo bolj “nobel” obutvi.
.
.
Res prijeten sprehod po malo odmaknjeni pokrajini vas bo počasi pripeljal do razcepa, kjer bo verjetno vsako dete takoj pričelo lobirati starše za ovinek do “Fračjega dol-a”
(verjetno bo mislil, da se tam nahaja Čopek, ki čuva vhod v votlino s Fracki). No kakorkoli, tam otroka povlecite za roko v desno stran (če ne uboga, en šamar)
in se usmerite na vaš cilj, Kopitnik. Vso pot vas po poti spremljajo tudi oznake, ki vas opozarjajo, da so včasih tudi partizani hodili tam.
.
.
Če bo kdo, da bi se z otroki izognil smerokaza na Fračji dol, hodil po tej poti v temi, naj se zaveda, da zna ob teh zapuščenih hiškah otroke malo stisniti v želodcu. Rahlo strašljive in meni osebno zelo lepe hiške so nekoč imele svoje lastnike, sedaj pa verjetno ponoči samo še strašijo naključne mimoidoče (muwahahaha…)
.
.
Celotna pot do tu nima kakšnega pretiranega vzpona, tak da bodo do tu lahko prilezli tudi največji simulanti, brez da bi si ožemali potno majico. Zato le pogumno, kajti od tu dalje je pot še lepša, saj poteka po travnikih in gozdu vse do “koče na Kopitniku”. Vendar pozor, naj vam ne pade na um, da bi se zaradi imena koče zgovarjali, da je to vrh in da ne greste več dalje. To še ni vrh, zatorej le pogumno v korak in naprej.
.
.
Lahko se seveda malce spočijete, ogledate okolico in vse prečudovote barve, ki so natürlich vsepovsod, navkljub letnemu času. Verjetno pa bo spomladi še lepše, zatorej nimate izgovora, da se na Kopitnik ne odpravite kadarkoli. Če koga premami, da bi v kočo skočil na takratkega pa se mogoče boji
boljše polovice, naj ga tu lepo potolažim. Prijazni natakar v koči, navkljub nekaj popitih kozarčkov rdečega, zna skrivoma natočiti šilce, da vaša
boljša polovica tega niti ne opazi. Kljub temu, da meni to ni bilo potrebno skrivati, se mi zdi pomembno, da na ta presenetljiv detajl opozorim vse, ki bi znali s tem imeti probleme
.
.
Če bo kdo pomislil, da bi se na vrh zapeljal lahko poskuša s tem avtomobilčkom. Vendar iz dobro obveščenih krogov vem, da se ne bo dalo. Pa še zelo zelo malo prostora je za voznika
Sploh če ima tam cca 189 cm (fiijuu, fjuuu…)
.
.
Od tu pot poteka samo še po gozdu in do vrha vas čaka nekaj zahtevnih vzponov in spustov, zadnji celo zelo strm vzpon po izpostavljenem pobočju, kjer se lahko z vso silo oprete na jeklenice in kline. Pravi alpinistični del, ki ga toplo priporočam vsem, ki bi se radi čimprej navadili na zahtevne himalajske vzpone. Tako se začne. Vendar se nikakor ne bojte preveč, z vrha vas bo čakal prečudovot razgled na okoliške vasice in sosednje vrhove. Na koncu si boste čestitali in zagotovo bo ponos tisto, kar bo prevevalo vaše telo.
.
.
Tisti, ki bodo zaradi silnega napora med potjo pozabili, kako visok je ta vrh bodo na vrhu imeli zabeleženo in poleg razgledov si bodo veselo stisnili še žig v svojo planinsko knjižico. Priporočam pa, da si prinesete blazinico, pa ne tisto za počivat, ker gor ni prostora za spanje, ampak tisto za navlažitev žiga. V nasprotnem primeru se boste lepo osmešili, ko boste s slino poskušali pred enormno količino obiskovalcev navlaževati kos železa. (za informacijo, jaz osebno imam blazinico vedno s seboj)
.
.
Na teh predelih bo morda kdo našel tudi rožo kopitnik (Rokova roža, divji peršin…), po kateri je po eni varianti vrh tudi dobil ime, je pa celotni vrh oblikovan tudi kot podkev in je po drugi varianti seveda tudi ime Kopitnik temu primerno. Vendar bom ugibanje o pravem izvoru imena prepustil stroki in se samo naužil prelepih razgledov.
.
Navkljub le 914 m višine ne priporočam, da bi kdo poizkušal varianto “redbull ti da kriilaaa”. Zna se zaključiti nadvse neprijetno, sploh za tista prečudovita drevesa spodaj.
.
..
Ker je na trenutke sončece naše malo že prijetno sijalo, se je po gozdu našlo ogromno teloha. Kar zelo lepo popestri podrast v teh zimskih časih.
.
.
In, kot vedno, da zaključim s črno piko izleta (hja, takle mamo, treba tu pa tam kaj pokritizirat, da se mogoče kaj zgane).
Pri spustu z Doma v Gorah se nahaja tudi “pašnik” s konji, kateri so se nama po pravici povedano, zdeli zelo bogi. Krvave bule so jim kar visele s telesa. 
Zelo zanemarjeni in zapuščeni zo zobali slamo, ki jim jo je nekdo natresel na rob, za vodo pa so se skoraj morali pomeriti v hitrostnem wrestlingu. 
.
.
Da znajo biti na momente zelo lačni je priča spodnja fotografija, ki nam pokaže kako konjčki bogi lepi zaradi lakote veselo pozobajo vso dosegljivo lubje na okoliških drevesih. Mogoče bo to prebral kdo, ki je od tam doma in malo pokomentiral, kako je s temi konji.
.
.
Uglavnem, spet en čudovit izlet na področje, ki ga malo manj poznam. Vendar vem, da v bodoče še zaidem v te lepe kraje kjer vedno znova spoznavam, kako je Slovenija čudovita dežela in je po njen prav lepo potovati. Vsem pa seveda priporočam, da sledijo mojim natančnim napotkom in si privoščijo čudovit izlet v naravo in se vsaj za en dan izognejo nakupovalnemu središču. Otroci vam bodo hvaležni.
.
.
)
Blizu kajne? Bomo videli, kdaj mi uspe stopiti še višje 
blogosfera