Ko so poljubi preveč strastni

… se pa takle nardi

Še dobro, da je šel samo UV filter. Je pa nov že kupljen. Hoya ofkors.

 

Na Golici cvetijo narcise

Jp, te dni je ravno pravšnji čas, da obiščete Golico. Mene je pot tja zanesla v sredo. Dve uri in pol hoda po “Zimski poti” je bilo kar napornih. Predvsem se mi je poznalo, da že tri mesece nisem bil v hribih. Se zgodi :). Ampak sedaj se sezona nadaljuje in v prihodnjih mesecih bo verjetno sledil še kak zapis s planinskih poti.

Izhodišče za Golico je Planina pod Golico. Vasico bomo najlažje našli, če se zapeljemo v Jesenice in na križišču poiščemo oznake, ki nas popeljejo na vzpenjajočo se cesto. Kmalu pred seboj zagledamo vasico in po cca 50m vožnje skozi vas se nam na desni strani prikaže parkirišče. Od tam pa samo še peš.

Najprej nas pot vodi mimo nekaj hiš in turistične kmetije, nato pa se strmo vzpne proti prvemu gozdu.

Pot skozenj je prijetna in kmalu prečkamo gozdno cesto ob kateri najdemo tudi start tovorne žičnice, katera je namenjena oskrbi koče. Tu imamo na voljo dve poti. Prva, ki sem jo izbral jaz, je “najtežja” in nas pripelje direktno do koče. Imenuje se Zimska pot. Druga je malo lažja in gre po desni strani naokoli.

Zimska pot gre na začetku lepo skozi gozd, kasneje pa pridemo tudi do dela, kjer je potrebno malo poplezati.

Za tem “najtežjim” delom pa že zagledamo kočo in strmina se malce poravna.

Od koče naprej je pot bolj ko ne suhoparna, saj drugega, kot nizkih rož in grmov ne opazimo. Le zakaj je Golica dobila tako ime?

Tukaj je pot že prav prijetna, saj večje strmine ni več. Se pa lepo vidi sneg, ki se nahaja na avstrijski strani gore. Seveda pa ga je nekaj tudi na vrhu. In prev lepo je malce poskakljati po snegecu v vročem dnevu.

Vrh ni nič posebnega, vpisna skrinjica, žig, nekaj spominskih tabel in “oglasna deska”. Razgled je seveda čudovit na vse strani.

Vidijo se gore od Kepe do Stola, Triglav nam je pred očmi in pogled na avstrijsko stran seže daleč daleč. Ob spustu pa sem se še malo naslajal ob ogromni količini narcis, ki prekrivajo nižja pobočja Golice.

Res jih je ogromno in pogled nanje je prav lep.

Naj vas 1836 m višine ne odvrne od tega, da bi v teh dneh obiskali Golico. Narcise so v polnem razcvetu in ne bo veliko prilik, da si jih letos ogledate. Vikend, ki prihaja bo idealen, kar se tiče tega. Seveda pa pričakujem, da bo obiskovalcev v soboto in nedeljo ogromno. Vendar kaj je to v primerjavi z lepo preživetim dnevom, kajne?

.

.

 

Moto zbor Vaški boysi

V nedeljo je bilo vreme ravno pravšnje za kak izlet z motorjem. Ker sem žal odpovedal Umag (sorry Efa, ampak sej bodo še prilike) sva v nedeljo popoldan izbrala moto zbor pri Domžalah. Najprej sva poskrbela za najine želodčke v pivnici Ravbar, nato pa odšla “pofirbcat” na moto zbor.

Vaški boysi so priredili dobro zabavo z odličnim izborom glasbe. Nastopal je namreč sam Pero Lovšin z orkestrom. Pohvaliti moram celo redarsko službo, ki je bila “na mestu”. Res so se trudili, da je vse potekalo ok. Tak da, prijetna nedelja in lepo zaključen vikend. Nekaj fotkic pa spodaj.

.

.

 

Praznično kosilo

Ker sem pred nekaj dnevi praznoval rojstni dan, sem tokrat samo z dvodnevno zamudo, povabil izbrano družbo na prijetno kosilce v še bolj prijetno Gostišče Miran v Dramljah. Gostilnice nisem poznal, vendar sem slišal o njej same dobre stvari, zato tudi odločitev o lokaciji ni bila težka.

Kot vedno, smo začeli z aperitivom in nato nadaljevali z juhicami.

.

Sledile so glavne jedi. Izbira je bila kar solidna in kar mi je bilo najbolj všeč, ni bila čisto vsakdanja. Seveda nimam nič proti ocvrtemu puranu ali dunajskemu zrezku, vendar je ob takih dogodkih pestrost izbire pomembna. Moja najdražja je izbrala, kar vidite spodaj

.

Vsekakor je miza izgledala lepo polna, ko so nam postregli z vsem, kar smo naročili.

.

Nekateri so izbrali žrebička na rukoli (sorry UršKa), ki je bojda bil zelo okusen. Jaz sem se odločil za nekakšne svinjske medaljončke, s katerimi sem bil zelo zadovoljen.

.

Seveda smo poskrbeli tudi za suha grla. Močil nam jih je odlični Cabernet Sauvignon, ki je tudi omogočil, da se je naša pesem vila še dolgo v popoldan.

.

Na koncu pa smo bili izzvani za sladico. Efa je poskušala srečo s sladico presenečenja. In tisto, kar je priteklo ven, ni to, kar mislite. Bojda je bila dobra. Vsekakor od sladice na koncu ni ostalo nič.

.

Mene je zamikal čokoladni moussé z jagodami. Njamiii. Slika bo mogoče povedala kaj več, vendar vam žal okusa na blogu ne morem pričarati.

.

Nato pa smo si šli ogledat še njihovo vinsko klet. Najprej je šlo strmo po stopnicah navzdol…

.

…nato pa smo prispeli v klet, kjer je bilo prijetno hladno. Se mi zdi, da bo treba še kdaj sem

.

Naokoli pa so visele še prave domače dobrote. Kubase + vinček, to bi znala biti odlična kombinacija za prihodnjič.

.

Torej, če nimate ideje kam oz. s kom, če praznujete rojstni dan, če ste kupili avto in bi radi domače popeljali na izlet, če ste mogoče ravno diplomirali pa bi radi nekoga povabili na “proslavljaljoče” kosilo, tu vam je ideja.

Aja, še cene. Vse skupaj ni bilo drago in je v rangu normalnih cen. Seveda pa še mala kritika. Motovilec je drag. Na računu je kar močno izstopal. To je bila u bistvu edina stvar, ki me je zmotila. Drugače pa gostišče toplo priporočam.

.

.

 

Ko je nad Celjem oblačno

…in ni volje za pisat poste na blogu, se igram s fotografiranjem. Ker pa je vreme kiselkasto, so slike temu primerne.

Še frišna slika s kuhinjskega okna

.

in pa še fotkica z zadnje strani hiše .

sam da nam ni dolgčas

s.

.

 

Zgodovina v petih slikah

Oooooowwjeeeeeeeaa \m/

Minilo je celih 13,149 dni oz. 1878 tednov. Za nekatere veliko, za druge manj. Ampak meni je dobesedno švignilo mimo. Če pogledam zadnjih nekaj let, lahko rečem, da gre vse skupaj vedno hitreje. Bo treba poiskat “ročno” zavoro pa vse skupaj malo zaustaviti.

Sem pa opazil, da so nekatere stvari pri meni ostale iste. Predvsem mislim tu na dolžino las, ki je konstantno dolga že kar lep čas

.

.

V starih časih je bil tudi vozni park skromen. Tak, ko je sedaj moj. Čeprav z golfijem ni nič narobe. Dela ko urca. Za to sliko vem, da je bil avtek oranžne barve, žal pa tega fotoaparat v tistih časih še ni zajemal.

..

Šele kako leto kasneje se je od nekod prikazal barvni fotič. Ni sicer Canon, ampak zabeležiti pa je znal moj odličen talent za izbiro barv. Rumene hlače so se zelo podale k moji prefinjeni “đemsbond” frizuri.

.

Včasih se je večinoma slikalo ob rojstnih dnevih. Zato sem vsakič poleg torte. Ampak, kot lahko budno oko opazovalca opazi, sem raje objel bratca, kot pa da bi se posvečal torti. Naj se vidi, da sem dober človek

.

Ljubezen do morja pa sem odkril na otoku Brač, kjer sem preživljal večino mojega “dopusta” iz takratnega obdobja. Tu sem se tudi naučil plavati. Hja, čoln pa ni moj. Verjetno sem samo na skrivaj sabotiral motor, da se lastnik ni preveč fural okoli plavalcev.

.

To je to, bolj na kratko, kot ne. Nekaj slikic, ki sem jih imel celo poskenirane. Pred časom sem sicer našel še goro mojih fotografij iz mladosti, vendar se ne bojte, ne bom moril z njimi po blohu. Čeprav jih je bilo zanimivo pregledovati. Nekatere so prav umetniške.

Kakšne pa so moje želje za naprej? Sploh nič posebnega. Upam samo, da mi bo zdravje služilo, kot je treba in da si kmalu najdem službico. Za ostale malenkosti bomo pa poskrbeli sproti.

Hja, takle mamo…. :)  Zdej pa party on \m/ It’s my day

.

.

 

Zadnji dan

Takole, ko sedim in pijem zadnjo kavo v službi razmišljam ali bom to, kar puščam za seboj kdaj pogrešal. Verjetno en del sigurno. Konec koncev sem tu pustil 15 let. In če ne drugega, sem preživel več časa tu, kot doma Ampak življenje gre dalje. Pot me je zanesla v drug kraj, kjer si bom poiskal vsakdanji kruh. Upam, da bom pri tem uspešen.

Ko bom pa čez naslednjih 15 let gledal nazaj, bo to samo še en izmed spominov.

Sedaj me verjetno čakajo malo daljše počitnice., ki jih bom izkoristil za počitek. Verjetno celo za nekaj dni pobegnem v planine. Hja, računovodstvo zna človeku posrkati veliko energije.

Dolžina “počitnic” bo seveda odvisna od tega, kako kmalu bom zasedel novo delovno mesto. Kakorkoli, obrnil sem list in naslednje strani še čakajo , da jih popišem (a sem omenil, da je debela knjiga? )

.

.

 

Končno moj

Kljub temu, da sem motor kupil že v začetku novembra 2007, sem šele včeraj našel čas, da sem do konca uredil vse papirje in opravil registracijo na moje ime. Čeprav je vse možno urediti že preko spleta, kot je omenjal Uroš, sem zaradi določenih zadev vseeno tokrat odšel tja še osebno. Me je pa prijetno presenetilo vse skupaj. Prvo to, da mi motorja sploh ni bilo potrebno peljati na tehnični pregled, ker je letnik 2005 in imam še eno leto “fore“. Tak sem samo pograbil vse papirje in odšel na AMZS v Celju, kjer sem s prijazno gospo uredil vse ostalo. Seveda me je matral firbec, koliko me bo vse skupaj stalo. Zato sem gospo, predno sem se odločil za oba zavarovanja tudi pobaral o tem. Rekla je da cca 320 €. Ker sem pričakoval vse skupaj okoli 370 € se mi je zdelo super. Zato sem kar potrdil, da vzamem oba zavarovanja. Seveda v upanju, da jih nikoli ne bom uporabil. Nato pa je gospa še nekaj računala, odštevala in na koncu izračunala, da moram vse skupaj plačati 255 €. No to pa je bilo presenečenje. Sto evrov manj, kot sem pričakoval v štartu. Je pa sedaj motorček res čisto moj in končno je vse urejeno za uživanje v vožnjah.

.

 

Reklamiranje v medijih

Danes zjutraj, kot vedno poslušam VAL 202, kjer so nekaj govorili o popularizaciji slovenskih izdelkov in o akciji Kupuj slovensko. Kar nekaj poslušalcem, ki so klicali v oddajo, se je nehote zareklo z besedami Mercator in Spar. Ne razumem pa, kako je lahko to za nek radio tako velik prekršek. Itak vemo, da je v Sloveniji samo nekaj trgovin in mislim, da navkljub veliki konkureci med njimi, to da nekdo v neki oddaji omeni Mercator, še ne pomeni, da bodo potem vsi drveli tja.

Seveda to lahko poskusimo tudi tu. Mercator, Mercator, Mercator… ste že tam? Ja? Kaj pa sedaj? Spar, Spar, Spar? Si boste premislili? Naj omenim še Tuš ? hehe…

No in v tej oddaji je vsakič, ko se je nekomu zareklo, voditeljica malodane vzrojila in opomnila (okarala) poslušalca v eter, da reklamiranje pa ni dovoljeno. Verjamem, da en povprečen poslušalec niti ni dojel, da je nekdo omenil trgovino Spar ali Merkator. Je pa potem, ko je voditeljica opomnila sogovornika vsak pomislil, katera trgovina je bila omenjena. Se mi zdi, da je v tem primeru večja »reklama« opominjanje na to napako, kot pa sama napaka poslušalca. Potem bi se lahko vprašali, zakaj ne zameglijo znamk avtomobilov, ko v poročilih snemajo npr. avtocesto, na njej pa polno avtomobilov.

Osebno pa zaradi nekoga, ki omeni neko trgovino po radiu sigurno ne bom drvel tja. Kupoval bom tam, kjer so cene ugodne in mi je blizu.

Da pa seveda dodam, da me tudi tisto reklamiranje v smislu “korenje samo 0,12 centov za kilogram” ne gane.

 

Moto boom v Celju

Hja, spet smo imeli sejem. In ker je bil spet le lučaj stran, sva si ga s punco tudi ogledala. Tokrat sem naredil napako in bil spet preveč oblečen. Seveda naju je zanimal bolj motoristični del, tak da sma ogled gospodarskih vozil in sejem logistike izpustila Ok, gneča še kar zadovoljiva, čeprav sumim, da je bila malo večja zaradi močnega dežja, ki je od zunaj pregnal tiste, ki so imeli raje vonj po sveže pečenih čevapčičih. Tokrat nisem imel neke volje za slikanjem, tak da sem napravil samo nekaj fotkic, manjši izbor pa prilagam tu. Kaj več pa mi v teh brezveznih deževnih dneh ni uspelo.

Začeti je seveda potrebno z legendami, Harley-Davidson. Sprobal vse tri čoperje, kot se spodobi.

.

V veliki večini so na sejmu zastopani cestni motorji. Žal najine pozornosti niso dosegli, sem pa tu pa tam pofotkal kako prijazno hosteso.

.

Ttle je bratec od mojega mopija. Lepo odseva v modri, kajne?

.

Hostese so kar pridno sodelovale…

.

Aja, a sem omenil, da so imeli razstavljene tudi avtomobile?

.

Vendar pa je moje srce pri čoperjih. Tale je zanimiva novejša verzija Honde Shadow.

.

Baje so nekatere hostese očitno koketirale s fotografi. Ih vajs niht

.

Nostalgiki so se v zgornjih prostorih lahko naslajali nad oldtimerji.

.

Ttle je pa Suzuki 1800. Mašinca, kot se spodobi. Gor pa jz. Da bo Tamara spet živčna, ko jo dražm Uglavnm, to je to. Mal dnarja, mal muske. Ampak za preživet dve urice na tak deževen dan je pa super.

.

.